PRSTAN OKOLI HIŠE

V enem od predelov nekdanjega ljubljanskega predmestja, kjer so v medvojnem obdobju gradili meščanske hiše, stoji nenavaden hibrid. Prvotna hiša s kubičnim volumnom, značilnim za zgodnji modernizem tridesetih let prejšnjega stoletja, s polkrožnim obodom in skromnimi detajli sega proti vrtu s sodobnim dodatkom - lahkim plavajočim paviljonom. Paviljon kot formalno izhodišče uporablja ukrivljenost prvotnega volumna, vendar lahko po njegovem izrazu prepoznamo nezamenljivo kontinuiteto del ljubljanskega arhitekturnega studia Ofis. Ob prvem srečanju naročnikov in arhitektov je bila hiša daleč od nekdanjega sijaja. Adaptacija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prvotno ravno streho okronala s klasično poševno streho in stavbi odvzela velik del nekdanje elegance. Prvi del prenove je bil vrnitev prvotnih lastnosti hiše. Streha je bila odstranjena in dodana manjša terasna etaža, ki organsko zaključuje obstoječi volumen. Osrednji arhitekturni izziv prenove je bila povezava hiše z obsežnim vrtom, ki je več kot dvakrat večji od površine stavbe. Prvotna hiša ni bila funkcionalno povezana z vrtom zaradi dvignjenega in razmeroma zaprtega pritličja brez neposrednega izhoda na vrt. V odgovor na to so arhitekti posegli precej dlje od običajnih rešitev in zasnovali stebriščno zanko, ki je podaljšek bivalnih prostorov in hkrati vrtni paviljon. Dodatek je nekakšen križni hodnik, ki omejuje vrt v notranji „zenovski“ atrij, hkrati pa s postopnim spuščanjem povezuje notranjost vile z odprtim vrtom na južnem delu zemljišča. Prizidek uporablja in na novo interpretira nekatere klasične modernistične teme, kot so arhitekturna promenada, rampa, transparentnost in prost tloris. Na novo ustvarjena krožna pot se razširi v dva prostora z dvema različnima ambientoma. V zastekljenem delu kolonade, v vizualni osi sever-jug, ki prečka celoten tloris med dostopom in vrtom ter tako povezuje staro in novo, se nahaja rahlo dvignjena dnevna soba. Tik nad zelenico, obrnjeno proti jugu, je popolnoma odprt vrtni paviljon, ki ga zapirajo le stebri in zavesa. Skozi zahteven, osem let trajajoč proces je hiša postala primer lucidnega in duhovitega dialoga dveh arhitekturnih jezikov - dveh obdobij, ki sta ju arhitekta povezala v skladno arhitekturno kompozicijo s pretanjenim občutkom za skrite kvalitete obstoječe stavbe. Matevž Granda (Outsider)