MESTNI MUZEJ LJUBLJANA

Projekt vključuje prenovo in razširitev Turjaške palače, ki se nahaja v središču zaščitenega starega mestnega jedra Ljubljane. Turjaška palača je ena najpomembnejših ohranjenih predbaročnih stavb v Ljubljani. Za strokovnjake je zanimiva tudi zato, ker se nahaja na zanimivem zaščitenem arheološkem najdišču, zato so med pripravo na obnovo na tem območju potekala obsežna arheološka izkopavanja. Palača in parcela, na kateri stoji, imata bogato zgodovino, ki sega prek srednjega veka in antike vse do predzgodovinskih časov. Vsako obdobje je pustilo svoj pečat. Namembnost stavbe se je skozi zgodovino večkrat spremenila, zato obstoječa organizacija tlorisa ni bila primerna za program muzeja. Prostori so bili povezani v labirint ali pa so bile povezave med njimi prekinjene. Ob razpisu natečaja je bila stavba v zelo slabem stanju in skoraj na robu propada. V preteklih letih so se v njej nahajali arhivski prostori, knjižnica in manjši muzej. Dotrajana zgradba ni več mogla ustrezno predstavljati vseh programov. Želja naročnika je bila, da se v celotni stavbi zasnuje mestni muzej in da so arheološki elementi pod palačo in dvoriščem na ogled javnosti. Projekt zasnuje zavoj, ki povezuje vse sobe v obliki spirale in popelje obiskovalca na krožno pot po stavbi. Palača ima bogato zgodovino in elemente, ki datirajo v različna obdobja, s katerimi se je stavba prilagodila spreminjajoči se namembnosti. Razstavni prostori so organizirani v skladu s konzervatorskim programom. Pred obnovo se je domnevalo, da je bilo pod dvoriščem in notranjim atrijem bogato arheološko najdišče. Ker pa pred izkopom natančna lokacija in obseg nista bili znani, je moral biti ta del projekta prilagodljiv. Predlagana rešitev je vključevala klet z odprtim tlorisom in prilagodljivo statično strukturo, načrtovanje razširitev in spodnjih prostorov pa je zato potekalo hkrati z arheološkimi izkopavanji. Arheologi so odkrili predzgodovinske grobove iz časa 1000 do 800 let p.n.š., ostanke rimskih stavb in eno glavnih cest, ki je povezovala antično mesto Emona z drugimi mesti Rimskega imperija. Cesta, ki je bila zgrajena na začetku 1. stoletja n.š., je bila široka skoraj osem metrov. Palača se je torej nahajala na križišču nekdanjega antičnega mesta oziroma ob njegovih vzhodnih vratih in mostu čez Ljubljanico. Dejstvo, da se je cesta ohranila do zgodnjega srednjega veka, je imelo velik vpliv na zasnovo srednjeveškega mestnega jedra. Načrt je predvideval, da se izkopavanja na ravneh, kjer so najdeni kakovostni ostanki, zaustavijo in da se elementi obdržijo in situ. Zato je muzejska kavarna na prvotnih srednjeveških kamnitih tleh, en meter pod tem delom pa je na ogled del antične ceste, pod katero je del rimske zgradbe. Še niže se nahaja tudi plast iz časa predzgodovinske Ljubljane, kjer je bilo najdenih več grobov. Ker plasti kažejo razvoj mesta skozi zgodovino, se pot obiskovalca začne v predzgodovinskem obdobju tri metre pod najnižjim nadstropjem in se nato spiralno nadaljuje po zgodovinskih plasteh, nad katerimi se dviga streha, prav tako v obliki spirale. Streha hkrati tvori tudi tla razdeljenega dvorišča, ki se dviga in ustvarja nekakšen amfiteater. Staro in novo je simbolno povezano s spiralo, krožno potjo obiskovalca, ki lahko tako opazuje elemente različnih obdobij. Pot obiskovalca
Prvi zavoj: ogled se začne tri metre pod najnižjim nadstropjem, kjer se je nahajala Ljubljana v prazgodovini. Ker se je raven tal skozi zgodovino postopoma višala, se pot dviguje do rimske dobe, ki jo predstavlja prvotna rimska cesta, in nato nadaljuje do ravni srednjeveške in baročne Ljubljane, na kateri se nahaja muzejska kavarna, nato pa se vrne v pritlično avlo. Arheološki ostanki so bili ohranjeni in situ, prestavljen ni niti en kamen. Tla dvorišča se odcepijo in vzpenjajo v skladu s potjo in položajem rimske ceste ter predstavljajo streho nad arheološkimi plastmi. Drugi zavoj predstavlja streho nad ostalinami od ravni treh metrov pod prvo ravnjo, ki se dviga nad dvorišče in postane balkon in ponuja razgled na dvorišče in palačo. Tretji zavoj se nadaljuje v notranjosti palače na ravni štiri metre na pritlično ravnjo kot balkon z razgledom na glavno dvorano. Ko se povzpnemo po starem stopnišču, se zavoj prelevi v spuščen element pod stropom (na +7,5 m), kjer je nameščena celotna servisna infrastruktura: uravnavanje temperature in vlage, nadzor na osvetljevanjem in sistem za zvočno in požarno zaščito. Zavoj se nadaljuje skozi sobe in popelje obiskovalca po razstavi. Enaka zasnova se ponovi na naslednjem nadstropju (na +12,5 m). Strop v obliki zavoja obiskovalca vodi tudi skozi prvotne sobe do najvišjega nadstropja in nazaj do vhodne avle. prenova Turjaške palače Celovita statična, protipotresna in funkcionalna prenova Turjaške palače, v kateri je sedež Mestnega muzeja, se je začela leta 2000: v nosilne kamnite stene je bil vbrizgan beton, poškodovana lesena struktura tal je bila nadomeščena z železobetonskimi elementi zaradi protipotresne varnosti, pod temelje pa so bili vstavljeni piloti, ki so omogočili, da so se na podzemni ravni začela arheološka izkopavanja. S prenovo smo želeli ohraniti glavne značilnosti palače in njenih prejšnjih različic ter jih ustrezno predstaviti. Novi arhitekturni elementi, ki jih je bilo treba dodati, poskušajo poudariti pomen ohranjene arhitekture. Prenova stavbe v vseh ozirih upošteva potrebe sodobnega muzeja, ki je osredotočen na obiskovalce. Nov poseg temelji na uporabi minimalnih elementov, kot so okna ali vrata brez okvirjev, ter nevtralnih lokalnih materialov, ki so omogočili zlitje novega s starim, poudarek obstoječih struktur palače ter oživitev nekaterih nekdanjih značilnosti. Prehodi, ki so obrnjeni proti dvorišču, so bili najprej zasnovani kot zunanja območja, ki so bila pred vremenom zaščitena samo s streho. Pozneje so bili ti prehodi zazidani, obokane odprtine pa so bile zmanjšane na majhna okna. Z arhitekturno prenovo so prehodi postali spet odprti, kar ne dovaja samo več naravne svetlobe, temveč obiskovalcem omogoča, da uživajo v prvotni arhitekturi stavbe. Zasteklitev ne temelji na običajnih okvirjih, temveč je med dva steklena elementa vstavljen samo majhen okvir, ki je naslonjen na stebre, v katere zato ni bilo treba zarezati, zato ni povzročena trajna škoda.