8 NASELITVENIH ENOT

Ekstremne podnebne razmere v gorskem svetu predstavljajo izziv tako za arhitekte kot načrtovalce. Občutljive okoljske razmere zahtevajo premišljene rešitve, ki upoštevajo sile močnih vetrov, večjih količin snega, snežnih zametov, plazov in temperaturna nihanja, vključno s polarnim mrazom. Ti pojavi so nepredvidljivi in se pogosto pojavijo nenadno, kar pomeni, da so ustvarjajo tvegane in težke razmere za bivanje. Infrastruktura na odrezanih oziroma težko dostopnih območjih mora biti energetsko samozadostna. Gradnja je težka ter zahteva dobro premišljeno montažno in prefabricirano gradnjo – sestavljanje elementov, pripravljenih v delavnici, ki omogočajo hitro postavitev na oddaljenih lokacijah in čim manj posegajo v naravno okolje. Arhitekturno oblikovanje v teh okoljih zahteva premišljene in inovativne rešitve, ki rešujejo problem nedostopnih lokacij ter zagotavljajo samozadostnost. Kombiniranje znanja naših prednikov, načel tradicionalne obstoječe gradnje, starih ljudski običajev in gradbenih inovacij vzpostavljajo zanimiv dialog in nudijo osnovo za oblikovanje novih, udobnih življenjskih okolij tudi v najzahtevnejših vremenskih razmerah in na oddaljenih lokacijah. Oblikovanje objektov v ekstremnih okoljih mora slediti omejitvam, ki jih postavljajo nevarne in nepredvidljive razmere. Poleg tega mora arhitekturni jezik slediti omejitvah, ki jih narekujejo zasnova konstrukcije, trajnostne gradnje, gradbene fizike in zahteve naravovarstvenikov. Sodobna interdisciplinarne orodja pomagajo vzpostaviti celovite rešitve. Za zasnovo objekta je pomembna tudi energetska samozadostnost, kar vpliva tako na pristop k arhitekturnemu oblikovanju kot tudi gradbeno fiziko in trajnostni pristop. Tudi pri teh, sodobnih znanjih so nam lahko v veliko pomoč izkušnje naših prednikov, ki so objekte oblikovali in gradili v skladu z naravnim ravnovesjem.