SOTESKA VINTGAR

Legendarno Sotesko Vintgar so brusili in oblikovali ledeniki. Neraziskana in nedostopna vse do leta 1891. Takrat je bilo pozimi izredno malo padavin, zato je vodostaj reke Radovne izrazito upadel in po dolgem času omogočil vstop v divji Vintgar. Vanj sta se prva podala domačin in župan Gorij Jakob Žumer ter fotograf in kartograf Benedikt Lergetporer. Očarana nad lepotami sta Sotesko Vintgar ponesla v svet in tako se je pričela več kot 130-letna zgodba o eni najlepših sotesk sveta. Z željo, da bi omogočili prehod skozi sotesko so domačini pripravili načrt. Denar za izgradnjo so prispevala podjetja, hotelirji in številni domačini s prirejanjem plesov. Gradnja poti, mostov in galerij je bila zaradi prepadnih sten in divje reke izredno zahtevna. A kljub temu so uspeli vzdolž reke izgraditi mostovže, brvi in varovane poti in jo že 28. avgusta leta 1893 slavnostno otvorili. Turistično društvo Gorje je že vse od tedaj upravljalec soteske.
V zadnjih letih se je s porastom turizma s prevelikim številom obiskovalcev soočala tudi soteska. Na višku sezone se je število obiskovalcev povzpelo tudi do 6000 na dan. Zato je Turistično društvo Gorje, kot odgovorni upravljalec naravne vrednote državnega pomena kot prvi upravljalec v državi pripravil desetletni poslovno - upravljalski načrt in se s tem zavezal k vzdržnemu upravljanju soteske. Že leta 2019 je vzpostavil enosmerni obisk, v letih po epidemiji COVID-19 zavestno omejeval število obiskovalcev. Temu se je lansko leto pridružila tudi država in kot prvi naravni vrednoti državnega pomena določila nosilno zmogljivost: 2290 obiskovalcev na dan, a ne več kot 245 hjrati v soteski. Temu je s strani upravljalca sledila intenzivna digitalizacija, nakup spletnih vstopnic z rezervacijo termina, odmik parkirišč od samega vstopnega središča in organizacija prevozov z oddaljenih parkirišč z električnimi avtobusi do samega vstopa.
Izziva, kako ohraniti občutljiv ekosistem soteske, kjer najdemo najdemo več kot 600 rastlinskih vrst, različne živali ter zanimivo geološko zgradbo, hkrati pa obiskovalcem vseeno omogočiti dostop skozi to lepo naravno vrednoto so se upravljalci skrbno lotili. Vhodno brunarico so rekonstruirali na način, da usmerja dostope obiskovalcev ter jih ločuje glede na to ali vstopaj kot skupina, s predhodno kupljeno spletno vstopnico oziroma ali morajo na vstop zaradi zasedenosti Soteske počakati.
Brunarico iz leta 1986, ki leži v trtejem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, je tako nadomestil vhodni objekt, ki ohranja originalne, tradicionalne gabarite in jih nadomesti s sodobno, ižčiščeno in jasno oblikovno zasnovo. Polovica fasadne opne je polna, polovica pa transparentna. Skozi zastekljeni del vodi vhod za obiskovalce, v tem delu je interier povsem povezan z naravo, pogled se odpre na reko Radovno ter s tem prispeva k veličastni dobrodošlici v Sotesko Vintgar.
Pristop obnove je temeljil na načelu, da se je ohranilo vse, kar je bilo kvalitetnega in vitalnega. Nova lesena fasadna opna objema ohranjene vitalne dele stare konstrukcije, tudi spodnji, zidani podstavek je v celoti ohranjen.
Vsi novi materiali in elementi slonijo na sodobnih ekoloških smernicah naravne obdelave lesa. Pri zunanjih stenah gre za tehnologijo mozničene lesene plošče brez uporabe lepila. Ves uporabljen les je izključno slovenski, osnova je smreka z bukovimi mozniki, sistem je brez lepil oziroma drugih kemijskih sredstev. Troslojna okna imajo lesene okvirje iz smreke.
Zunanja lesena obloga - tako fasada kot skodle na strehi je karboniziran žgan les, ki je razogljičen, premazan z naravno borovo smolo, torej z naravno visoko vodoodbojno obdelavo. Gre za staro tehnologijo zaščite lesa, ki so jo v gradnji uporabljali že v stari Perziji, v ladjedelništvu pa nekoč vikingi. Tudi 2.000 let star čoln-drevak, ki so ga nedavno našli na ljubljanskem barju je bil premazan z borovo smolo. Pred stoletji se je tehnologija žganja lesa in borove smole uporabljala v alpskem svetu, pa tudi na japonskem, v skandinaviji, v baltiških deželah in v ZDA. V vseh teh državah se je ta tehnologija z vračanjem na ekološke in naravne zaščite lesa ponovno začela na široko uporabljati. Na takšnem lesu se ne more razviti lesna goba ali plesen, prav tako ni zanimiv za termite in insekte. Če se borovo smolo obnavlja, bo ostal temen, skoraj črn, sicer se počasi svetli v rjavo in sivo barvo.
Kot kontrast temni fasadi interier odraža toplino, je slovenski macesen v svoji naravni barvi, obdelan z oljem. Oblikovanje izhaja iz tradicije lokalnega stavbarstva alpskega kozolca, razstavne police in prodajni pult slonijo na širokih poudarjenih vertikalah - tramovih.
Okolica objekta je zasnovana sonaravno, z minimalnimi posegi v obstoječe okolje. Posebna pozornost je namenjena temu, da se s posegi čim bolj zmanjša negativni vpliv števila obiskovalcev na občutljivo naravno okolje. Med razgiban relief so z občutkom do obstoječe narave umeščene klopi, sedeži, alpski senčnik, pitnik, prostori za odpadke, sanitarije, vhodni trirogelniki in vsi ostali elementi, ki skrbijo za varnost, kontrolo in udobje obiskovalcev, ki čakajo na termin vstopa.
V neposredni bližini vhodnega objekta stoji monolitni kamniti pitnik. iz slovenskega kamna Repen (apnenec). Pitnik je v obliki in dimenzij vrat in tako simbolno nakazuje vhod v sotesko. Monolit ni zgolj pipa za pitje, temveč je hkrati tudi spomenik in obeležje vodi. Na sprednjem licu je vklesan zemljevid rek Blejskega kota z mostovi, jezovi, okoliškimi kraji in sotočji. Na zadnjem licu pitnika pa se tlorisna vijuga reke Radovne spremeni v frontalno silhueto Triglava, ki jo spremlja pesem Prošnja avtorice Ane Porente:
Po deblu iz tal. Do listja prek vej. Čez nebo in trave. Na črti brez mej. Zberi vse vode, nalij jih v posode.
Element Alpski senčnik je pozicioniran na terasasti hribini in obiskovalcem zagotavlja zatočišče v času poletnih neviht in sončne pripeke. Senčnik se kot streha orientira po topografiji terena in usmerja poglede proti reki Radovni. Modularna zasnova Alpske senčnik, ki se dotika terena le v dveh točkah, omogoča fleksibilno rabo tlorisne površine. Jeklena konstrukcija kovaško črne barve se z macesnovo kritino referira na arhitekturo planšarskih zaselkov in lebdečo streho Otona Jugovca. Z vizijo, da bi se izognili temeljenju in ostalim invazivnim posegom v teren, sta podporna stebra postavljena na dve kamniti mizi, celotna streha pa se z jeklenico vpenja v neobdelani skali.
Celotna obnova prispeva k zmanjšanju CO2 izpustov. Obstoječi objekt ni bilodstranjen ampak ohranjen v vseh svojih vitalnih delih, kar prispeva k manjši količini gradbenih odpadkov in manjši porabi novih materialov, ter manj transporta in dela ter s tem prispeva k pozitivni bilanci ter manjšemu ogljičnemu odtisu celotnega posega. Sistem je brez lepil, barv ali drugih kemijskih obdelav . Objekt je toplotno učinkovito izoliran da je poraba energije je čim manjša, k čemur prispevajo tudi troslojna zasteklitev s faktorjem UG=0.6.